Damjan je UX raziskovalec, ki trenutno deluje kot principal researcher na Cognite. V preteklosti je deloval kot vodja raziskovalcev v podjetju Pexip, pred tem kot direktor za raziskave v Cognizant Nordics, kot vodja ekipe raziskovalcev v Ciscu (Webex naprave), in globalni vodja UX-a v GVC/Entain. Med svojim delom kot raziskovalec uporabniške izkušnje je prepotoval svet in sodeloval z ljudmi od Finske do Sudana in od Bangalora do Portlanda. Na misiji spreminjanja sveta na bolje je pomagal načrtovati tako za majhne start-upe kot za velika podjetja, kot so Bwin, Bosch, CNN, Deutsche Bahn in Mayo Clinic. Pravi, da je imel srečo, ker je pri tem lahko gradil, razvijal in vodil ekipe oblikovalcev in raziskovalcev, obenem pa delal z najpametnejšimi ljudi na planetu. Študiral je medijske komunikacije v Sloveniji in zagovarjal doktorat iz računalništva v Sloveniji in na Finskem. Kot aktiven član IxD, UX in raziskovalnih skupnosti, redno deli svoje poglede na raznih dogodkih. Prosi čas, kolikor ga sploh še ostane, pa preživlja s študenti: na univerzah (Maribor, Lapland, TU Wien) ali tako imenovanih bootcampih (Brainster).
Živjo Damjan. Začniva na začetku. Kako se je začela tvoja oblikovalska pot in kako si pristal v UX-u?
Kot dijak sem bil trdno prepričan v uspeh svoje novinarske ali pisunske kariere, in kot študent začel kot pisec in kasneje urednik revij. Dvakrat mesečno sem preživljal noči z oblikovalci (postavljalci strani), s katerimi smo skupaj stiskali še zadnje popravke preden smo poslali finalne dokumente v tisk. Tako sem se posredno zaljubil v oblikovanje.
Tisk sem zamenjal za oglaševanje, in naposled preko raziskovalnega dela na univerzi odkril čudoviti svet oblikovanja za in z uporabniki. Danes se zdi vse tako daleč, 15 let nazaj se še ni govorilo o UX-u, ampak o Usability engineering, informacijski arhitekturi… UX je bil v povojih, in v domeni akademikov.
Kaj te pri tvojem delu najbolj navdušuje?
Enostavno — delo z ljudmi. Predvsem neposredno delo z uporabniki produktov in storitev, ki si jih pomagal oblikovati ali načrtovati. Tisti prvikrat, ko nekaj novega postaviš pred uporabnika in enostavno v tišini poslušaš, opazuješ in se učiš. Kot pravi legendarni slogan Cockte (in moje ljube Prve Gimnazije Maribor): Prve ne pozabiš nikoli 😉
Na drugi strani z enako mero navdušenja stopim pred sodelavce, programerje, produktne vodje in jim predstavim feedback uporabnikov. Biti most med uporabniki in produktom je nekaj čudovitega.
Ali nam lahko pokažeš 1 ali 2 najljubša projekta, na katerih si delal, in nam poveš, zakaj si užival v njih?
Najljubši projekti so ponavadi tisti, ki se jih lotiš sam. Edgar (www.edgartells.me & https://www.damjanobal.com/edgar) je eden takšnih. Otrok, ki smo ga skupaj z Marušo in prijatelji lansirali na startup sceno in bo za vedno ostal v mojem spominu kot formativen trenutek na moji poti. Žal težko rečem, da je Edgar projekt na katerem sem maksimalno užival, ker sem moral UX klobuk zamenjati za poslovni, marketing in… vse ostale klobuke.
Za razliko od Edgarja pa sem izključno užival v drugem osebnem projektu, ki smo se ga lotili dolgo dolgo časa nazaj, s prijateljema na doktorskem študiju, Igorjem in Matejem. Projekt se je imenoval JIM (https://www.damjanobal.com/jim-trainer), osebni trener za nas “piflarje” in geeke, aplikacija, ki je tekla na mobilnih napravah in spletnih brskalnikih. Cilj produkta je bil, da več ljudi dobi dostop do osebnega trenerja, posredno in neposredno.
V JIM-u sem užival zaradi ekipe in dinamike. Kljub temu, da niti Matej niti Igor nista front-end ali mobilna razvijalca, sta bila zmožna realizirati še tako divje ideje. Igrali smo se z zmožnostmi mobilnih telefonov, se premikali na meji med programsko in hardware opremo, kar je vsaj zame tista čudovita domena. Ko lahko kot oblikovalec delaš ne le na vmesnikih, ampak na presečišču s fizičnimi napravami.
To me pripelje do zadnjega primera projekta, v katerem sem izjemno užival — Cisco Webex Devices. Ko sem dobil ponudbo od Cisco, sem brez obotavljanja sprejel. Povabljen sem bil v jedro ekipe razvijalcev, raziskovalcev, industrijskih oblikovalcev v Oslu, na Norveškem. Moj prvi projekt je bil pripraviti in voditi raziskavo ter pridobiti izsledke, ki bodo informirali načrtovanje nove naprave za virtualne sestanke in sodelovanje ekip na daljavo. Cisco Webex Devices je portejl naprav; od velikih zaslonov do videokonferenčnih “vse-v-enem” naprav ter osebnih video naprav.
Moj projekt (codename: Polaris) je zaobjemal skoraj leto dni raziskovanja, in mi omogočil, da sem v praksi uporabil vse meni drage metode raziskovanja. Od opazovanja uporabnikov v “avtohtonem” okolju, do testiranja prototipov v laboratoriju.
Najbolj magičen trenutek dela s fizičnimi napravami in multi-modalnimi vmesniki je, ko prototip prvič (fizično) postaviš pred uporabnike. Spominjam se, kako smo velikanski (27-palčni) zaslon tovorili v ZDA in ga skrivnostno razkrili pred zbranimi strankami. To so trenutki, za katere živimo UX-erji.
Kaj bi svetoval vsem, ki na področju načrtovanja uporabniških izkušenj šele začenjajo?
Hm… Najbolj koristen začetek je naučiti se poslušati, opazovati in razumeti. Na primer poskušati razumeti, kako in zakaj je tvoj najljubši produkt takšen kot je. Kaj je problem, kaj so uporabniške potrebe, ki jih produkt naslavlja in poskuša rešiti. Sovražnik vseh nas je aroganca in vzvišenost, brez da poskušamo razumeti kontekst za odločitvami. Kot oblikovalci in načrtovalci uporabniških izkušenj moramo biti tisti, ki poslušamo in razumemo, in ne tisti, ki kažemo s prstom in kričimo z novimi rešitvami. Ker je uporabniška izkušnja skupek vseh občutij in izkušenj, ki jih ima uporabnik s produktom, storitvijo, je pomembno, da se čimprej zverziramo v razumevanju in pripovedovanju teh celovitih uporabniških zgodb.
In še zadnje vprašanje. Kaj je po tvojem mnenju tisto, kar oblikovalci največ doprinesemo podjetjem?
Enostavno — empatijo do uporabnika. In morda še pomembneje, empatijo za problem, ki ga rešujemo. Oblikovalci smo zagovorniki in predstavniki uporabnikov znotraj ekip in podjetij kjer delujemo. To ne pomeni, da smo nenehno jabolko spora, ampak da drugim deležnikom pomagamo razumeti, kako bo fokus na uporabnike dobrinesel k uspehu podjetja.
Zadnje čase opažam, da prinašamo oblikovalci še eno stvar. Že omenjeno zmožnost, da se postavimo nivo, dva ali tri višje, in vidimo celovito sliko. Da vidimo vse stične točke, in morebitne prepade in globeli na zemljevidu uporabniške izkušnje. Kot dobri poslušalci in opazovalci smo oblikovalci pogosto tudi zadolženi za sintezo, za povzetek, ki ponavadi služi kot odskočna deska za naslednje korake v razvojnem procesu.
Na kratko, oblikovalci smo tisto lepilo v ekipi, ki je pogosto nevidno, a še kako potrebno. In še kako jasno je, kadar tega lepila zmanjka.
