Pia Klančar je vodja ekipe produktnih oblikovalcev v podjetju Userlane in coach-inja za karierni razvoj in miselnost, akreditirana s strani Mednarodne zveze za coaching (ICF). Pri svojem delu v ospredje postavlja ljudi, ne piksle, zato je njen čas posvečen raziskovanju mehkih veščin, pomaganju drugim pri menjavi kariere in napredovanju, že 6 let pa tudi uči v UX bootcampu CareerFoundry in tako izobražuje nove kadre na področju načrtovanja uporabniških izkušenj.
Hej Pia, moje prvo vprašanje je vedno isto :). Kako se je začela tvoja oblikovalska pot in kako si pristala v UX-u?
Hej Amedea! Moja oblikovalska pot se je začela iz čiste nuje. Bila sem solastnica spletne trgovine in pomagala pri izdelavi spletnih strani, ter se tako učila vsega, kar smo potrebovali v dani situaciji — oblikovanja, marketinga, socialnih omrežij… Nekako sem skozi tiste začetke začela delati to, kar še danes pojmujem kot temelj UXa. Nekje po dveh letih sem se začela spraševati, kako bi iz tega lahko naredila kariero in čisto slučajno pri nekomu na LinkedInu zasledila naziv ‘UX designer’. Po konkretni raziskavi sem ugotovila, da je to prav to, kar si želim delati. Od tam je bilo lažje. Dobila sem fokus in vso svojo energijo vložila v učenje in svojo novo kariero.
V tem trenutku se v našem poklicu uporablja našteto nekih različnih nazivov delovnih mest. Kateri najbolje opiše, kaj trenutno počneš in zakaj?
Hja, kaj pa vem. Jaz sem bila vedno generalistka, ki je poprijela za vse kar je pomagalo produkt pripeljati na trg, pa naj je bil to dizajn, “product management”, “project management”, (oboje v in izven ‘Scrum’ okolja), coaching, raziskovanje…. Se pa še vedno, kjub temu, da imam sedaj svojo ekipo in je moj naziv “Product design team lead”, najbolj prepoznam v nazivu Oblikovalka uporabniške izkušnje. To sem v svojem bistvu, ne glede na okolje.
Ali nam lahko pokažeš 2 najljubša projekta, na katerih si delala, in nam poveš, zakaj si uživala v njih?
Težko pokažem detajle, ker je vse moje delo pod pogodbo, ampak morda lahko omenim dva projekta malo bolj površno. Ta sta mi ostala najbolj v spominu. Prvi, ker je bila to moja prva prava UX služba, drugi je pa ta, na katerem trenutno delam.
Travian. Takrat 12 let stara spletna igra je bila svojevrsten izziv, saj smo delali z uporabniki, ki so bili izjemno zahtevni. Ko enkrat ustvarjaš produkt za igralce, zelo hitro postaneš specialist v psihologiji, če to nisi bil že prej. Njihove reakcije na spremembe so instantne in zelo burne. Vsakič, ko smo spremenili kaj, smo se držali za stole, če bomo slišali kričanje po forumih ali bo vse tiho in bodo ljudje zadovoljni. Deležna sem bila obojega. Ampak prav delo v “gamingu” je tisto, ki je oblikovalo in izostrilo mojo empatijo. Iz tega projekta je izšlo razumevanje, da oblikovalci ne oblikujemo zase, in da je kdaj bolje kakšno stvar pustiti “grdo”, a funkcionalno. Ta projekt mi je hkrati dal še neustavljivo strast do testiranj in pogovorov z uporabniki. Še danes, ko “research” ni več v moji domeni, redno zagovarjam kako pomembno je, da razumemo uporabnike in slišimo tudi tisto, česar sploh ne povedo na glas. Postavljati pravilna vprašanja ima neverjetno moč, tako v oblikovanju kot v delu na splošno.
Userlane. Moj dom stran od doma v tem trenutku (čeprav v resnici delam od doma, tako da…). Userlane je podjetje, ki rešije težavo usvojitve digitalnih orodij (ang. digital adoption) — pomagamo ponudnikom digitalnih rešitev, da efektivneje razložijo način uporabe končnim uporabnikom ali pa podjetjem, ki vpeljujejo neko novo digitalno orodje in morajo o uporabi naučiti svoje zaposlene. Tu najbolj uživam pravprav v celem kontekstu rešitve, in ne samo v projektu, na katerem delam. Sem del ekipe, ki oblikuje analitični del produkta. Kdor me pozna, ve, da sem usmerjena v ljudi in ne v številke, kar dela ta projekt izjemno kompleksen zame. 8 mesecev sem vodila cel projekt in bila na njem ‘deklica za vse’ — tako oblikovalka, kot produktna vodja.Z rastjo ekipe sem prevzela vodenje oblikovalske ekipe, medtem ko je sam produkt prevsela nova produktna vodja. Sedaj delava skupaj in ustvarjava ekipo, ki čudovito deluje skupaj. Projekt prinaša izziv za izzivom, vendar ga prav to dela zanimivega. Na srečo v ekipi delujemo po načelu ‘radical candor’, obenem pa imamo zaupanje vodstva, da zmoremo sami doseči, kar smo se dogovorili. Ta projekt mi dokazuje vedno znova, da kot oblikovalci, sploh uporabniške izkušnje, lahko delamo prav povsod. Naše znanje je univerzalno. Seveda moramo razumeti kontekst v katerem delamo, vendar ta ni najpomembnejši. Pomembno je, da razumemo proces oblikovanja, ki ga nato apliciramo na situacije, v katerih se nahajamo.
Že leta si del predavateljske ekipe CareerFoundry. Kaj bi svetovala vsem, ki na področju načrtovanja uporabniških izkušenj šele začenjajo?
Res je. Če se ne motim, sem sedaj v 6. letu dela s spletno šolo CareerFoundry. Dve temi sta, ki se vedno znova pojavljata v mojih pogovorih s študenti:
- UX je v osnovi precej manj kompleksen, kot izgleda. Velikokrat se mi zdi, da poskušamo v UXu odkriti toplo vodo. Kot da to ni dovolj, si zakompliciramo življenje še z orodji, ki jih uporabljamo pri tem. Na koncu je pomembno samo, da smo problem rešili, ne pa kako.
- Nič v UXu ni linearno. Mnoge šole učijo UX proces, ki je linearen. Predstavljajo ga kot korak za korakom, v resnici pa je proces kot nekakšen urejeno-neurejen ples. Linearnost je ključna s strani učnega procesa. Če pa na koncu ostane samo pri tem, so oblikovalci povsem izgubljeni, ko dobijo svojo prvo službo. Podjetja nimajo časa in denarja za “korak za korakom” in od zaposlenih pričakujejo, da bodo znali reševati probleme s kombinacijo znanja, ki so ga pridobili v času šolanja.
Vem, da te zelo zanimajo mehke veščine, ki jih načrtovalci potrebujemo pri svojem delu. Za katere tri bi rekla, da so najbolj pomembne in zakaj?
Jaz jim pravim veščine dela z ljudmi, ker je fokus prav na njih in če delamo kot načrtovalci uporabniške izkušnje, moramo poznati uporabnike. Psihologija je ključni del našega dela, čeprav ji mnoge UX šole ne posvečajo veliko pozornosti.
Najpomembnejše mehke veščine zame so: samorefleksija, empatija in sposobnost uspešne komunikacije.
Ne moreš delati z (in za ljudi), če nisi pripravljen najprej pogledati vase in rasti. ‘Zakaj smo taki kot smo? Kako delujemo v skupinah? Zakaj so drugi takšni kot so?’ so vprašanja, ki so del našega vsakdana. Imam srečo, da v okolju, v katerem delam, res podpirajo razvijanje teh veščin. Kot coachinja imam tako prostor, da ob delu oblikovalke lahko v okolje prinašam tudi znanja, ki nam pomagajo tako bolje skupaj delati, kot razumeti uporabnike.
Veliko se ukvarjaš tudi s ti. sindromom prevaranta (ang. impostor syndrome), na to temo tudi organiziraš delavnice. Nam lahko poveš kaj več o tem? Kdaj bo naslednja delavnica in kje te lahko spremljamo?
Joj, ja. Ta tema je zame osebno tako tragična. Veliko je za povedati glede tega, sploh v kontekstu dizajna, kjer je povratna informacija del našega dela.
Pri sindromu (ki pravzaprav sploh ni sindrom, ampak bolje rečeno fenomen) gre za to, da visoko uspešni ljudje dvomijo v svoj uspeh in imajo občutek, da si uspeha niso zaslužili s svojim znanjem in delom, ampak so zgolj imeli srečo, da so kjer so. “Bil sem na pravem mestu ob pravem času” je mnogokrat stavek, ki ga izrečejo ljudje, ki imajo občutek “prevaranta”.
Tu ne gre za občutke, ki jih doživljamo, ko začenjamo nekaj novega, temveč za občutke, ki jih doživljamo, ko že imamo dokaze, da smo uspešni.
Fenomen ne izbira med spoli. Dotakne se lahko vsakega, na katerem področju bo udaril, pa je odvisno od tega, kaj vam je pomembno.
Odkar se ukvarjam tudi s coachingom, sem imela nešteto pogovorov prav na to temo. Tragično pri tem je to, da so ti pogovori običajno pogovori z izjemno uspešnimi ljudmi, ki se sploh ne počutijo, da so uspešni. Mnogokrat ti ljudje prihajajo iz precej toksičnih okolij in kdaj traja mesece ali celo leta, da se ti ljudje osvobodijo teh občutkov in zares začnejo uživati v svojem uspehu.
Trenutno smo na to temo izvedli dve delavnici, prvo v maju 2021 in drugo v septembru 2021. Spremljate me lahko na LinkedInu, spletni strani ali blogu UXDgirl.com.
