Delo Aljaža Vindiša obsega načrtovanje rešitev na področjih interneta stvari in digitalnih dvojčkov, infografike in vizualizacije podatkov, kartografije in prostorske orientacije ter kontekstualnih raziskav. Dosedanje delo je obrodilo številne poslovne uspehe, odličen feedback uporabnikov in strokovno priznanost na področju oblikovanja, novinarstva in statistike. Nove produkte je pomagal lansirati že preko 10 podjetjem in sodeloval pri ustanovitvi 3 mednarodno uspešnih ekip. Na karierni poti je mentoriral preko 20 posameznikov. Do sedaj je izvedel že preko 50 predavanj, delavnic in treningov.
Živjo Aljaž. Tvoja pot do danes je bila zelo razgibana. Od črk, statistike, do digitalnih produktov ter vodenja in postavljanja načrtovalskih ekip. Kje se je začelo in kaj te je pripeljalo do te točke?
Vse življenje sem že v stiku z obema poloma: tehničnim in humanističnim. Na študij oblikovanja ALUO sem na primer prišel iz srednje računalniške šole. Priložnosti za delo in višjo vrednost mojega prispevka sem zato vedno videl prav v stiku s področji, ki jih naštevaš.
V iskanju svojega (končnega?) poslanstva sem si pustil dokaj prosto pot, in poskusil, kar se je dalo. Nekoč bi temu rekel manko fokusa, danes pa sem hvaležen za te izkušnje. Moj pristop je zaradi njih bolj celovit. Pri vodenju ekip mi pomagajo razumeti in motivirati širši spekter kadrov.
Kako bi opisal to, kar počneš danes? Kaj je tvoj (izbrani) naziv?
Oh, najtežje vprašanje. (smeh)
Če me vprašaš po strokovnem nazivu, se najraje opišem kot oblikovalec/tehnolog. Pri tem sem se specializiral za digitalne produkte, predvsem takšne z veliko količino podatkov oziroma visoko stopnjo kompleksnosti: IoT rešitve, analitična orodja, cloud platforme, in podobno. Iz tega razloga večinoma delujem v B2B segmentu, in sicer na tujih trgih.
Danes se znajdem predvsem v ekipni vlogi principalnega načrtovalca, ali vodje produkta. Skozi leta se je namreč pokazalo, da ekipam bolj pomagam vsebinsko kot obrtniško. Karakterno sem k temu vedno težil, zato me navdaja z motivacijo. Se aktivno razvijam naprej v tej smeri.
Nam lahko pokažeš kakšnen projekt, ki ti je med ljubšimi? Kakšna je bila tvoja vloga?
Najbolj znan je vsekakor Dnevnik, kjer sem vodil grafično-podatkovni desk. Tedenska rubrika Objektivno je bila prva svoje vrste v regiji. Priznam, da mi je toplo pri srcu, ko se pogovarjam s člani aktualnih iniciativ na SURS, OPSI, Sledilniku, in drugih. Pogosto namreč izpostavijo primer Dnevnika kot enega od njihovih vzorov, motivatorjev.
Slika levo: Viri premoženja najbogatejših Zemljanov, vir: vindis.io Slika desno: Predloga koruptivnih aktivnosti za dve največji javni naročili v Sloveniji, vir: vindis.ioA bistvo je drugje. Mediji so izrazito stresno okolje, roki so neizprosni. Odgovornost nosiš z imenom in priimkom, bralci pa opazijo še tako majhne napake. Sumničavost novinarskih kolegov je njihova poklicna kvaliteta. Vse to pomeni, da si primoran opustiti tradicionalne predstave o vlogi in delu oblikovalca. Začeti graditi iz 0.
Brez te izkušnje ne bi bil, kjer sem danes: tako z vidika kompleksnih, podatkovno bogatih produktov, za katere se specializiram, kot z vidka pristopa k delu in gradnji ekip. Primer je moj skoraj 5 letni staž na 3fs, kjer smo z veliko internega sodelovanja dizajn popolnoma integrirali v razvojne procese. Rezultat so vrhunske rešitve, kot je vmesnik za robote Kolektor Digital.
Slika: Načrt novih procesov po pregledu z zaposlenimi v Kolektorju, vir: vindis.ioVeliko časa si posvetil tudi vzpostavitvi in vodenju načrtovalskih ekip. Kakšne so tvoje izkušnje? Kje vidiš največje izzive — tako za oblikovalce, kot za podjetja, ki se lotijo vzpostavitve dizajn ekipe?
To ni nujno bil moj cilj, ampak nuja. Rad se posvečam daljšim iniciativam, ki postopoma gradijo večplastne zgodbe o uspehu. Najsi bo to uvajanje alternativnih novinarskih praks v Dnevnik, ali modernih oblikovalskih metod v 3fs, takšne iniciative kaj kmalu naletijo na oviro: tebe samega.
Brez vključevanja drugih oblikovalcev, pogosto tudi drugih strokovnih področij, iniciativa ne more več napredovati. A to zahteva mandat, in finančno investicijo. In če želiš to dvoje prejeti (ali od vodstva, ali od zunaj) moraš začeti delovati in komunicirati drugače, kot individualni kader.
Izzivi so večinoma prav v tej zadnji točki. Oblikovalci se počutijo nelagodno v bolj poslovni, vodstveni vlogi; zatekajo se v obrtništvo. Vodstva podjetij na drugi strani vidijo zaposlitev oblikovalca obrtnika, morda več teh, kot vključevanje oblikovanja v svoje poslovanje.
Jasno je, da potrebuješ povezovalni člen: to je vodja oblikovanja, ki jih je v Sloveniji malo. Nenazadnje ta peščica za sodelovanje pričakuje ustrezen mandat ter svojemu znanju in izkušnjam primerno kompenzacijo. Smo jim jih pripravljeni dati?
Načrtovalci smo vključeni v ekipe s produktnimi vodjami, razvijalci in še kom. Večkrat se nam zdi, da ne govorimo istega jezika. Kaj lahko naredimo sami, da bomo bolj razumljeni in da bo percepcija našega dela večja?
Za začetek lahko opravite moj tečaj. (smeh)
Ne, resno, zakaj bi ponavljali vse napake, če smo jih omenjeni vodje oblikovanja že naredili za vas. Še nikoli ni bilo tako priročno in nenazadnje ugodno dobiti znanja s katerim si vnaprej izboljšamo pogoje sodelovanja in povišamo svojo vrednost.
Sicer pa gre predvsem za to, da nam manjka empatije in potrpljenja s svojimi kolegi. Kar je hecno, ker imamo tega na pretek za uporabnike, ki jih tako radi zagovarjamo. Kaj pa, če svoje kolege vzamemo kot uporabnike, sebe pa kot storitev, ki jo uporabljajo?
Uporabniki imajo težave. Iščejo sredstva, da jih rešijo. Ta zanje predstavljajo vrednost. Bolj učinkovito kot je sredstvo, višjo vrednost ima. Če so ob njegovi uporabi deležni še prijaznosti, odpuščanja napak, … se bodo vračali, celo priporočali naprej. Vidiš, kam ciljam?
Kaj misliš, da je najbolj pomembna veščina načrtovalcev in zakaj?
Nekoč so mi člani razvojne ekipe na 3fs zaupali, kaj zavidajo načrtovalcem: da imamo sposobnost jasnega, strukturiranega, predvsem pa vizualnega komuniciranja. Dober prototip je na predstavitvi zlahka povozil vse prezentacije, ali demote nedokončane kode. S tem lahko načrtovalci odtujimo ostale člane ekipe, ali pa postanemo kanal za njihovo opolnomočenje.
Kaj bi svetoval mladim načrtovalcem na začetku svoje poti?
Obrtniška znanja so vsekakor pogoj, da sploh lahko delaš v nekem okolju. A so v širši sliki relativno nepomembna. Zakaj? Orodja se spreminjajo, metode tudi. Povrh tega resnično delo skoraj nikoli ne deluje po šolskih primerih, ki jih navajajo strokovni članki.
Ključen za vaš uspeh bo odnos, s katerim pristopite k delu. Da ste učeči. Prilagodljivi. Poslušate druge stroke in skupaj iščete rešitve. Jemljete literaturo kot ideje in priporočila, ne zapovedi. Znate presoditi, kdaj vztrajati in kdaj popustiti. Se cenite po učinkih, ne izdelkih.
